Ste morda mislili, da vrtičkarji ne poznamo slavnega dr. Figa? Pa še kako dobro vemo, da je bil to dobro poznan slovenski pesnik, ki je imel zelo rad otroke. V dnevih okrog njegovega praznika smo se kulturno udejstvovali na zelo različne načine.

S pomočjo šolske knjižničarke smo se potopili v skrivnostno pripoved o Povodnem možu, kateremu je edinemu uspelo očarati lepo Uršiko in jo odpeljati v skrivnostni podvodni svet Ljubljanice.

Kulturno popotovanje smo nadaljevali na razstavi »Suhokranjskih dobrot kmečkih žena«. Naše mame in babice so res prave mojstrice. S testa in drugih sestavin so oblikovale klobučke, sadeže, različne živali, drevesa,… Na koncu smo njihove dobrote lahko še poskusili.

Z umetnostjo smo nahranili tudi naše oči. Občudovali smo likovno razstavo ga. Anice Škoda, ki je svoj talent prelila na platno z motivi rož, sadja, vtisov iz narave,…

V čast knjižni umetnosti smo pobrskali po seznamu svojih najbolj priljubljenih pravljic, zgodbic, pesmic in v vrtec prinesli svoje najljubše knjige s pomočjo katerih smo v igralnici pripravili razstavo in se s tem vsak trenutek spomnili, da se tudi naša otroška domišljija na svoj način zaveda kulture in umetnosti.

Zapisala: Urška Derganc 

V našem vrtcu smo se dogovorile, da bodo naše februarske aktivnosti naravnane na kulturno dediščino in običaje našega kraja. Čeprav so otroci majhni, jim bomo skušale na njim primeren način približati bogato tradicijo naših dedkov in babic.

Začeli smo s sodelovanjem na Razstavi suhoranjskih dobrot, kjer smo prikazali izdelke iz slanega testa.

Danes dopoldne nas je v vrtcu obiskala ga. Marica Zupančič. Pokazala je, kako se plete košara. S seboj je prinesla potreben material in veliko zvedavih oči je opazovalo, kako je v njenih rokah nastajal lep izdelek.

Da čakanje ni bilo predolgo, smo prepevali otroške ljudske pesmi. Poznamo jih že kar nekaj .

Tudi ga. Marica nam je pri petju pomagala. Čas je zelo hitro minil in že je bila lepa košarica nared. Otroci so rekli, da bomo vanjo dali jabolka. 

Ge. Marici smo se zahvalili, ker si je vzela čas in nam prišla pokazat tako zanimiv hobi. Pustila nam veliko viter, da si bomo lahko kakšne manjše košarice izdelali sami. 

Takoj smo poskusili, kako nam gre prepletanje od rok. No potrebno bo še kar nekaj veje, saj naši prstki še niso tako spretni. 

Dan smo zaključili v znamenju kulturne dediščine tako, da smo si ogledali kozolec, ki stoji zraven našega vrtca. Videli smo veliko pripomočkov, vile, grablje, ročno žago, lesen voziček, brezovo metlo, …

Otroci so vse z zanimanjem opazovali.

Nikoli ni prezgodaj. Prav je, da že najmlajši spoznajo, kako so včasih živele njihove prababice in dedki. 

Čeprav je bilo življenje v Suhi krajini težko je bilo tudi lepo.

Trudile se bomo, da naši predniki ne bodo pozabljeni in da bomo znali ceniti njihov trud in prizadevanje. 

                                                                                                                                       vzg. Lilijana Hrovat

Predzadnji dan je za nami. Smučanje v Kranjski gori in tek na smučeh v Ratečah nas je kar pošteno izmučil. Nekaj energije bomo prihranili še za jutri. Po večerji smo že začeli pospravljati prtljago. Kasneje pa se bomo še malo pozabavali, predstavili svojo sobo, nato pa še zadnjič prespali v domu. Čas nam mineva kot bi mignil, saj smo polno zaposleni. 

Še nekaj utrinkov.

V sredo, 11. 2. 2015, smo imeli zimski športni dan. Šli smo se sankat. V šoli smo vzeli sani in šli na bližnji hrib, kjer je bila pripravljena proga. Nekateri učenci so se takoj začeli sankati, jaz pa malo kasneje, ker sem zbirala pogum. po prvem spustu mi je bilo zelo zanimivo in zabavno. Najbolj zabavno mi je bilo spuščanje s »šlaufom«. Lovrotova mami nam je prinesla krofe, ki so nam dali moči za uživanje na snegu. Bilo je že veliko ura, zato smo šli nazaj v šolo, kjer smo se igrali. Potem je prišel kombi, ki nas je odpeljal domov.  Upam, da se gremo še kdaj sankati, ker je bilo zelo zabavno.

Neža Pust, 3. r.

S šolo smo imeli športni dan. Odšli smo na sankališče. Sara, Nika in jaz smo se spustile po hribu navzdol. Za spust smo uporabile kar napihljiv čoln. Zaradi hitrosti smo kar kričale. Ob spustu sem kepala ostale, ki so hodili navzgor. Julija Papež mi je posodila svoj bob in sem se spustila z njim. Pristala pa sem  v visokem snegu. Bilo je veselo in lepo.

Julija Arh, 2. r. 

Učenci in učiteljici na podružnični šoli Ajdovec poskrbimo, da   vsako leto ob slovenskem kulturnem pazniku skupaj s krajani in starši počastimo največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Čeprav nas je na podružnici čedalje manj, si vseeno skušamo prizadevati, da ohranjamo in razvijamo kulturno dediščino v naših krajih. Tudi letos smo se 10. 2. 2015 zbrali v gasilskem domu na Ajdovcu, kjer smo povabljenim predstavili bogat kulturni program.

Po zapeti Zdravljici smo učenci predstavili življenjepis Franceta Prešerna. Tamara Hočevar iz 4. r. pa je deklamirala pesem Povodni mož. Nismo pozabili na ljudsko izročilo in smo zapeli pesmici Lisička je prav zvita zver in Šmentana muha.  V dramskem prizorčku smo zaigrali pravljico Volk in sedem kozličkov. Na prireditvi smo predstavili tudi projekt o zdravilnih rastlinah o katerih smo postavili tudi razstavo. Med prireditvijo je ravnateljica ga. Mira Kovač podelila 6 priznanj in 1 nagrado za dosežke na šolskem  likovnem natečaju z naslovom Življenje je lepo.

Zapisala: Tamara Hočevar in Lea Papež, 4. r.